Domov Potepanja  Dogodki Avtokampi Kamere

Letos prijateljev s Štajerske nismo videli na morju v Jazini. Ne vem, ali jih ni bilo ali pa so dopustovali kje drugje. To zadnje se je razkrilo ta teden, ko smo prejeli tajno vabilo ob vselitvi v novo domovanje v elitni četrti Štajerske prestolnice kulture, neuradno imenovani City of Beverly Hills. V bližini imajo tudi mali gozd poln gob, polhov, le medvedov in smrek ni, zato se nam je porodila ena "žleht" ideja.

 

"Smo HIŠKO si kupili in s pomočjo dobrih prijateljev in sosedov malo obnovili, zato "čaga" bo pri nas na vrtu, pridi in čagiraj z nami to soboto 13. oktobra 2012"

Zasluge za to, da smo prejeli vabilo kljub temu, da nismo ravno obnavljaji s sosedi in prijatelji, ima seveda Boštjan, ki je lobiral ves teden, da ne rečem mesec.

Bil je v stalnem dnevnem kontaktu z gostiteljem in skušal izvedeti v katerem grmu se skriva medved oz. zajec. Vmes je celo obiskal Štajersko prestolnico kulture, uradno zaradi praženega krompirja, neuradno pa je vohljal naokoli in zbiral podatke kaj se dogaja na totem koncu, hehe.

Včeraj je bil petek in fant Boštjan je bil v akciji že navsezgodaj. Ideje, kaj naj ušpičimo tem Štajercem so kar vrele iz njega.

Že ponoči je opletal po gozdu in se dogovarjal s kočevskimi kosmatinci za selitev v gozdiček poleg nove hiške ali pa kar na njihov vrt. Seveda se z nobenim od medvedov, ki jih je obiskal na Vrbovcu ni uspel dogovorit za selitev brloga.

Potem se je spomnil, da ima dobre zveze z mladim rokodelcem Anžetom, sinom znanega mojstra Matije in Slavice Kobola iz Šalke vasi, ki ima pohlevnih medvedov polno hišo. Poleg tega pa je Anže večkrat tudi Boštjanov gost na Vrbovcu, kjer opazovuje avtohtonega suhokranjskega medveda, ki naj bi delal konkurenco kočevskemu, hmhm, ne vem, mensezdi, da sem se zdaj nekaj izmislil, pa nič zato...

O Anžetu iz znane družine Kobola je bil junija letos na e-utrip objavljen tudi obširen intervju.

S te povezave je sneta tudi slika zgoraj:

http://www.e-utrip.si/intervju/2433-ane-kobola-rokodelec

http://www.preberi.si/content/view/5111175-%C2%BBIz-polena-znam-narediti-denar%C2%AB.html

Ob današnjem obisku Kobolatov v Šalki vasi, je bil Anže bolj zadolžen za logistiko (prenašal je stokilske primerke sem in tja in z avtom vozil na razstavo v Kočevje), medtem pa je naju z Boštjanom sprejel kar mojster Matija Kobola in nama predstavil kompletno družino medvedkov. Izbrali smo mladiča, da se bo lažje privadil novemu domovanju in ne bo begal okoli. Mojster Matija nam je s posvetilom opremil še bodoče Štajerske lesene grablje, ki bodo še kako prav prišle, saj imajo Štajerci za novo hišo velik travnik.

Boštjan ša se je že javil, da se bo oglasil z balirko in bale tudi spravil v promet.

Boštjan se je na koncu z mojstrom še pofotkal, potem pa sva šla... ... v Peron izdelat dokončni plan in obnovit scenarij.
Ker nimamo vinjet, "smo se dogovorili", da bomo potovali proti Mariboru prek hoste in napulili še nekaj avtohtonih jelk in smrek za pogozditev Štajerske dežele. Zraven morda zakopljemo še kako brezo ali bukev, da bo mlada družina imela še nekaj dela z jesenskim listjem.

Ker se je z Boštjanom težko dogovorit za zgoden in točen odhod, sem mu poslal depešo: "Dobimo se v Peronu, točno ob 8:00 (ne vabi nikogar, da se ne bomo preveč zadržali) in nadaljujemo pot prek Male Gore, Trebnjega, Sevnice, mimo Laškega in Šentjurja do Slovenskih Konjic ter nato proti totem Mariboru po navadnih cestah cca 183 km oz. 3-4 ure. Vmes so postanki pred vsako gostilno in trgovskim centrom (cunje), pečemo kostanj in degustiramo salame in klobase.

Če bomo zgodnji se gremo lahko skopat v Bioterme, hehe. To je seveda plan, ki ga bo težko realizirat, morda pa vsaj delno...  

"Odisejada na Štajersko", kot je kasneje odpravo imenoval Ladi, se je res pričela v Peronu s samo dvajset minutno zamudo. Še nismo spili krepčilnega  napitka, že se je na vratih prikazal Drago in ura je bila devet, ko smo še vedno posedali na balkončku. Na srečo vsaj drugih "talentov" ni na spregled, sicer bi najbrž tu zaključili odpravo, hehe. Kmalu po deveti smo le speljali v deževno jutro in se na Mali Gori že spogledovali z lepimi obcestnimi smrečicami pa tudi medvedi in medvedkami... Ampak sledijo nam prvi talenti, ne moreš verjet, mimo po cesti je pridrvel Bojan z družino v črnim beemveju. Le kam greste, je spraševal, ko smo naredili rožco z borovničkami.
  Bojanu sem omenil, če kdaj kliče zaradi informacij na AMZS, vendar o posnetku levo še ni slišal, zato je primerno, da zgodbico osvežimo..
Zaprisežen jamar in gobar z licenco ter poznavalec te hoste nas je usmeril do lepo raščene smrečice. Tako Vesna, kot Dolores najprej nista bili navdušeni nad opletanjem po blatu in dežju zunaj, ko pa so zadišale borovničke, pa jih bilo več mogoče zadržati na suhem v toplih hiškah.
Seveda smo šoferji nazdravili z domačim borovničevim sokom, saj je pot še dolga. Boštjan se je medtem ogrel še za en mladi gaberček ali bukvico, ne vem točno, in jo stlačil med smreke v kovček na hrbtu avtodoma.
Zapeljali smo se le nekaj kilometrov in na Smuki nam je gazdarica že mahala, da se moramo ustavit, ker da ne gre noben izlet mimo njih gladko. Gospodar nas je lepo postregel v prijetni podzemni sobici, seveda smo spili le šilce brinjevega destilata, saj je Štajerska res še daleč, ura pa že skoraj enajst.
Naslednja vas so Lašče v Suhi Krajini in pred nami ugledam lepo zmerno in previdno vozeče nemško vozilo in rečem Vesni:" Pa menda ni Ladi" in že zvoni GSM, kliče Ladi in zmenimo se za kratek postanek na Dvoru. Sledi pozdravljanje in objemanje, saj se nismo videli že od polharije prejšnjo soboto na Vrbovcu.
Malo smo že vlažni, tudi dežnik ne pomaga, zato kar paše šilce borovničevca, da preženemo morebiten prehlad.

Ura pa kar teče in teče in skoraj je že poldne, mi pa komaj na Dvoru.

 Boštjanu pa že malo opleta jermen in moramo biti že previdni s pripombami. Posebej ga je iz tira vrgla nevšečnost, ko je (ne prvič) pozabil doma čep za vodo, pa še izpust iz rezervoarja ni zaprl, tako da je vsa doma natočena voda za umivanje, tuširanje, kuhanje kave in splakovanje sekreta iztekla na cesto že doma v Dolgi vasi.
Do Trebnjega zavijemo po gozdni cesti desno v Dobrniču in pridobimo kakih pet minut.

Postanek naredimo na Trebanjski črpalki, kjer ima Boštjan namen narediti mali servis. Napolni gorivo, ker je doma pozabil zapreti čep za vodo, ponovno polni svežo vodo, zmanjka pa mu tudi zraka v gumah, zračnih blazinah in še kje, vendar ne bi zdaj o tem...

 Boštjan nekaj brklja po avtodomu, meni pa naroči, naj se ne dolgočasim in raje stopim do Korla, šefa pumpe in se spoznam z njim, ker da je to bratranec od mamine sestrične po Brunčevi strani iz 3. kolena. Nisem sicer siguren da je tako ampak saj je vseeno. Stopim do pulta in mu povem, da me je poslal Boštjan. Možakar z očali me nezaupljivo gleda in misli, da gre za skrito kamero, saj mi kamera visi okoli vratu, potem pa mi le poda roko, občutim pa, da je kar vesel, ker sem se na hitro pobral ven, hehe...
Že precej časa smo na poti in najbrž tudi že zamujamo, pa še v "Rutar in pika", smo nameravali. Boštjan se je naprdnil, da bomo šli iz Sevnice po makadamu preko Planine do Šentjurja pri Celju in profitirali 30 km.  Cesta je bila na makadamskem delu res ozka, strma in srečevanje je bilo podobno kot na cestah Bolivije. Vse skupaj pa je spominjalo na julijsko odpravo iz Sarajeva prek Pal do Goraždov, le tunelov tu ni bilo.
Po navadni cesti mimo Slovenske Bistrice smo končno dosegli notranjo obvoznico Maribora in zavili pred Rutar. Tu je prišla na svoje Vesna in seveda tudi Boštjan in Dolores, ki sta si močno ogledovala in preizkušala sedežne garniture. Staro je "nekdo" tako znucal, da je udaril ven feder, ki zdaj močno živcira, če ne ležiš pri miru...
 
Ker iščem še kako zanimivo zgodbo za danes, me zanimajo predvsem vodne postelje, ki pa jih v Rutarju žal ne najdem, vsaj takih ne, kot so na posnetku zgoraj. Končno prispemo na cilj... Dobrodošlica kot vedno, sparkirava se z avtodomi na dovoz in se pridružimo družbi na veselem vrtu.
Mladenke si ogledujejo vrt in kamin, Boštjan pa obuja spomine s polharije izpred nekaj let, ko sta sodelovala tudi Bruno in Marta.
Prišli smo z namenom pogozditve Maribora in... ...upamo, da nam je uspelo...
Nedeljsko jutro na Štajerskem, poleg hiške sta na dovozu prenočili še dve avtodomarski posadki.
Zjutraj se po zajtrku zberemo najvztrajnejši, nato pa se podamo na Lent in do Stare trte.
Boštjana bolj kot Stara trta zanima zgodba z bikom, ki je pred nekaj dnevi pobegnil iz bližnje klavnice Košakov, zato predlaga, da gremo po poti bika.
Lociramo cilj, kjer je bik končal v gradbeni jami.
 
S temle bagrom oz. s tistim belim tam zadaj pa so bika dvignili iz jame in ga poslali nazaj v klavnico. Parkirali smo na Lentu prav pred Staro trto.
Ogledali smo si še muzej Stare trte in se sprehodili ob Dravi.
Ob vračanju smo zgrešili odcep proti Mestinjam in se skušali mimo Rogaške Slatine ob meji prebiti proti Podčetrtku, vendar smo zašli in pomotoma našli gostišče JURG.
Cesta se je vedno bolj ožila in klanci so bili znatni, vendar se je v dolini ob potočku prikazalo gostišče JURG ob potočku s kar polnim parkriščem, kar je poznavalcu Boštjanu dalo signal, da se tu dobro je. Na začetku smo seveda vsi lačni in oči so velike, po pameti pa se odločimo za kosilo in dobimo dvojni izbor juh, tako gobovo, kot govejo z naribanjem.
Tilen seveda prisega na preverjene zadeve. Domen pa se nam korajžno pridruži pri menu-ju.
Vesni je kar všeč, ker "ni preveč" Na koncu še jabolčni zavitek ali pa vrhinska panakota.
Gostošče Jurg ima zunaj prijetno teraso in vrt, vendar je v tem hladu kar prijetno sedeti znotraj.

Pri šanku Boštjan takoj opazi, da na steni visijo sami pomembni obiskovalci, od Ruskega veleposlanika, predsednika Mesiča, Alojza Urana, ministra za šolstvo Lukšiča, pa do Karla Erjavca in celo pa do nekih Azerbejđancev.

Pri šefu smo se pozanimali ali bi poleg ostalih pomembnežev morda obesil na zid še sliko s kandidatom za Župana občine Vrbovec. Ko sem mu predstavil gospoda Bruunca je bil navdušen, ko pa sem mu povedal, da gre za vas brez elektrike, vode in brez stalnih prebivalcev, razen medvedov, se je zanimanje hitro poleglo (mogoče pa je misli, da gre za skrito kamero).
Gostišče JURG ima solidno veliko parkirišče ob potočku, kjer bi se najverjetneje dalo dogovorit tudi za prenočevanje.

Gostišče Jurg
Gregor in Simona Narat
Turizem Narat d.o.o.
Male Rodne 20
3250 Rogaška Slatina
tel.: 03 5814 788
gsm :
041 323 824
info@gostiscejurg.si

 

GPS: 46.225043,15.611205

 

Delovni Čas:
ponedeljek zaprto
torek - četrtek 11.00-22.00
petek - sobota 11.00 - 23.00
nedelje in prazniki 11.00 - 20.00

 

Po ozki lokalni cesti smo nadaljevali prek hriba do zgrešene ceste proti Podčetrtku, na katero smo se priključili pri Hajnskem.

Nadaljevali smo do Čokoladnice v Olimjah in se malo pred osmo zvečer pripeljali domov.

Naporen vikend, predvsem zaradi kilometrov, ki smo jih našteli preko 400.

Še enkrat pozdrav vsem Štajercem, bilo je lepo.